Utrinki - Pristovški Storžič, 19.9.2026

Vir, Janez Pikon

Na krožni poti z Jezerskega vrha se po zahtevni Kranjski poti povzpnemo na Pristovški Storžič, nato pa se čez Kepp in Pastirkov vrh vrnemo med jesenske gozdove ter dan sklenemo na Šenkovi domačiji ...

V soboto, 19. septembra 2026, Planinsko društvo Srednja vas, Planinsko društvo Bohinjska Bistrica in Vodniški odsek Bohinj z vodnikoma Robertom Klančarjem in Alešem Habjanom pripravijo planinski pohod na Pristovški Storžič (1759 m), razgledni vrh v Karavankah, ki se dviga severno nad Jezerskim. Naše izhodišče je Jezerski vrh, sedlo ob slovensko-avstrijski meji. Tu parkiramo, oprtamo nahrbtnike in se po označeni poti najprej podamo po makadamski cesti, ta nas skozi gozd pripelje do lovske koče in razpotja, kjer smerokaz pokaže proti vrhu po Kranjski poti oziroma Krainersteigu.

Od lovske koče se značaj poti hitro spremeni. ozka steza se preko travnatega pobočja vzpenja v gozd, nekajkrat prečka gozdno cesto, nato pa se približa strmejšemu vršnemu svetu. Kranjska pot je zahtevna označena pot, njen zgornji del pa je na izpostavljenih mestih zavarovan z jeklenicami. Na travnatem robu se nam že odpirajo prvi pogledi proti Jezerskemu in gorskim skupinam na jugu, a steza kmalu zahteva več zbranosti kot razgledovanja. Po prečenju strmega pobočja dosežemo ruševje in krajši skalni predel, kjer si pomagamo z jeklenico in trdnim oprijemom. Skozi škrbino prestopimo na drugo stran grebena, nato pa v več krajših, zavarovanih odsekih nadaljujemo proti vrhu.

Višje se gozd in ruševje umakneta, greben postaja vse bolj odprt, razgled pa vedno širši. Ko stopimo na teme Pristovškega Storžiča, se pred nami razpnejo Jezerska dolina, ostenja Kamniško-Savinjskih Alp, Košuta, Koroška in ob jasnem vremenu tudi Julijske Alpe. Na vrhu nas pričaka velik železni križ, mi pa si privoščimo daljši počitek. Pogovor steče brez naglice, kot se za vrh spodobi, oblaki se nekoliko trgajo in le občasno nas dosežejo prijetno topli septembrski sončni žarki. Dovolj, da se spomnimo, da je poletje še nekje blizu, čeprav se jesen že počasi naseljuje med ruševje in gozdove.

Za sestop izberemo krožno različico, z vrha krenemo vzhodno po grebenu mimo križa in se po sprva položnejši poti spuščamo med ruševjem. Pot kmalu preide v mešani gozd, nižje pa nas čaka še krajši strmejši odsek, deloma zavarovan z jeklenico. Tako dosežemo sedlo Kepp (1631 m), kjer se priključi tudi pot iz smeri Kort. Mi sledimo oznakam za Jezerski vrh. Steza se skozi gozd sprva spušča precej odločno, nato se umiri in preide v vlako. Jesenski gozd pa ne ponuja le hoje: oči nam nehote uhajajo s poti tudi proti gobam, ki se skrivajo med mahom, iglicami in koreninami.

Po več prečenjih gozdnih cest dosežemo preval Pastirkov vrh (1401 m). Od tod se izmenjujejo gozdna cesta, travnati odseki in steze, dokler ne pridemo do dveh lovskih koč. Tu se naš krog sklene in po že znanem delu poti sestopimo do parkirišča na Jezerskem vrhu. Za nami je razgibana krožna tura: strma in nekoliko zračna pri vzponu, prijaznejša in gozdnata pri sestopu, z ravno prav menjave, da se dan ves čas piše na novo.

Toda pohod se še ne konča, z Jezerskega vrha se zapeljemo na Zgornje Jezersko in se ustavimo pri Šenkovi domačiji. Več kot petsto let stara domačija s skupino tradicionalnih poslopij je izjemen primer alpske stavbne dediščine, glavna hiša pa je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Po gorskem dnevu nam dobro dene posedanje na vrtu in kratek ogled lepo urejenih prostorov, kjer se staro in novo srečata precej bolj mirno, kot smo se mi nekaj ur prej srečevali z jeklenicami.

Za piko na i poskrbimo še pohodniki sami. med vračanjem v Bohinj pripravimo majhno presenečenje in posebno voščilo naši pohodnici Janji za njen osebni praznik. Tako se pohod, ki se je začel s strmimi potmi in resnim pogledom proti vrhu, konča v precej bolj prazničnem razpoloženju. Pristovški Storžič nam je dal razgled, gozd nekaj jesenskih dobrot, Šenkova domačija prijeten postanek, Janjin praznik pa razlog, da smo imeli na poti domov še nekaj več smeha kot običajno.

Pristovški Storžič ni med najvišjimi karavanškimi vrhovi, zna pa pohodniku pripraviti prav vse, kar si želi od dobrega gorskega dne: strm vzpon, nekaj jeklenic, odprte razglede, mehko ruševje, tih gozd in krožno pot, na kateri se pokrajina ves čas spreminja. Tokrat nam je vreme sonce odmerjalo skoraj po kapljicah, zato je bil vsak topel žarek na vrhu še toliko bolj dobrodošel. Pri sestopu smo poleg markacij iskali tudi gozdne dobrote, vendar smo vendarle vsi našli pravo pot do Jezerskega vrha.

Šenkova domačija je bila prijeten zaključni dodatek, Janjin osebni praznik pa je poskrbel, da se je gora preselila še v voščilo in darilo. Tako smo domov odnesli precej več kot le utrujene noge: nekaj lepih razgledov, nekaj smeha in tisto dobro planinsko ugotovitev, da je najlepše darilo pogosto dan, ki ga prehodimo skupaj in če se ob tem najde še kakšna goba, je to že skoraj bonus za zvestobo markacijam.

Next
Next

Utrinki -izlet Molička planina, Korošica in Vodotočno jezero, 23.8.2026